Manifest o branju za 21. stoletje
Demokratična prihodnost Slovenije je odvisna tudi od tega, koliko ljudi v naši skupnosti bo sposobnih poglobljenega branja, kritičnega mišljenja, empatije in samostojnega presojanja sveta, poudarjajo avtorji Manifesta: Miha Kovač, Kozma Ahačič, Metka Kostanjevec, Sabina Fras Popović.
Nekaj poudarkov iz manifesta, ki je letos nastal ob prvem Nacionalnem dnevu branja, 5. marcu.
Branje je ena od temeljnih zmožnosti razumevanja sveta, drugih in samih sebe. Ni le šolska veščina ali prostočasna dejavnost, temveč način mišljenja, presojanja in povezovanja.
Živimo v časih, ko postajajo sočutje, kritično mišljenje ter ločevanje med dejstvi in lažnimi informacijami stvar nacionalne varnosti. Najučinkovitejši branik pred širjenjem laži, neresnic, medsebojnega sovraštva in predsodkov so sočutni ljudje, ki znajo kritično in analitično misliti, ločiti mnenja od dejstev, laž od resnice, refleksno reakcijo od razmisleka ter se znajo vživeti v miselni in čustveni svet soljudi. Branje knjig je pri razvoju tovrstnih sposobnosti osrednjega pomena. Razvoj pismenosti se ključno oblikuje v prvih letih življenja, zato je nujno v vseh okoljih, v katera se družine vključujejo, dosledno širiti zavedanje o pomenu branja, jezika in pripovedovanja v najzgodnejšem otroštvu. Bralna pot tako traja vse življenje. Spreminja se glede na življenjsko obdobje, izkušnje in potrebe ter v vsaki fazi prispeva k osebni rasti, učenju in h kakovosti življenja.
Številne študije opozarjajo na soodvisnost med knjižnim branjem, širino in globino besedišča ter sposobnostjo kritičnega in analitičnega mišljenja. Močna soodvisnost obstaja tudi med bralno pismenostjo in inovativnostjo posameznih družb.
S slabimi bralnimi navadami slabijo naše spoznavne sposobnosti, s tem pa tudi zmožnost našega kolektivnega preživetja. Branje ni le osebna navada ali šolska spretnost, je temeljna kulturna, družbena in državljanska praksa, brez katere ni mogoče ohranjati svobodne, solidarne in odgovorne skupnosti. Kjer beremo, se pogovarjamo drugače: z več posluha za drugega, bolj potrpežljivo in z večjo pripravljenostjo na razmislek.
Branje je skupna odgovornost in skupna priložnost. Da postane vidno, mora biti prisotno povsod: v vzgoji in izobraževanju, kulturi, znanosti, politiki, gospodarstvu, medijih, zdravstvu in vsakdanjih življenjskih okoljih. Vsakdo lahko prispeva k temu, da je branje dostopno, vabljivo in smiselno – ne kot obveza, temveč kot možnost in priložnost za osebni in skupni družbeni napredek. Skrb za to, da postane branje vseprisotno, torej ni le dolžnost države, temveč tudi civilne družbe in vsakega posameznika. Le skupaj lahko ustvarimo okolje, ki branje postavlja na vidno in pomembno mesto.
